Najprej je bil eden.Nato dva.Zdaj je trilema.Najraje bi kar vse tri.Lahko tudi naenkrat. Govorim o tipih in ne o čevljih in oblekah kot navadno. Na žalost/srečo sem oseba, ki vse analizira. In tako sem tudi njih, ampak če bi vse tri analize želela napisat na blog, bi lahko tu sedela do jutri.

 Ne vem pa pri katerem bi se na čustvenem področju najbolj obrestovalo poskusit. V tem je ravno problem- ne vem za katerega naj se odločim.

Za njega , o katerem sem že pisala, a ga poznam le na videz in sploh ne vem skoraj nič o njem?

Naj se odločim za čist preveč sexy violončelista, o katerem vem tudi nekaj več (ne bom o tem na blogu )?Ampak je violončeliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiist <3

Naj se odločim za mr. Simpaticusa, za katerega vem, da sem mu všeč oz. nisem prepričana, če sem mu še, a zagotovo sem mu bila (še predobro je nakazal)? Fino se razumeva. Včasih nalašč počakam, da me ustavi in pozdravi. Tako pozitivna osebnost…S svojim pozitivčkanjem, me vedno nasmeji. Edino, kar me moti- pa še to samo glede njegovega izgleda-je toliko velik kot jaz, morda centimeter večji. Petke odpadejo .

Koga bi pa na mojem mestu izbrali vi? Mr. Skrivnostneža, mr. Violončelista ali mr. Simpaticusa? Imam točno en teden časa. Tako sem se odločila. Potem moram vse svoje želje o tem prestavit na jesenske, zimske, pomladne, prvomajske, poletne počitnice, kajti med šolskim letom tipe nekoliko izklopim, neham živet in se prepustim toku moje dolgočasne rutine, kajti nočem, da se zgodi to, kar se je danes. Cel dan sem namesto, da bi poslušala snov bila zatopljena v mr. Simpaticusa. Še celo med zapisovanjem snovi  in med matematiko med reševanjem nalog mi ni dal miru. Pa še zadnje čase ga tako pogosto srečujem, da je že kar sumljivo.

jupi! Super filing, kajti to mi ni še nikoli uspelo. In vreme je bilo naravnost idealno, zato bi bilo debilno ne ostati dlje na stadionu. Govorim o včerajšnem teku. Navadno pretečem le 6 km (skupaj z Dašo) ampak sem jaz vztrajala, da grem še malo in sem dodala še nekaj krogov in prišla do 8 km (naslednjič grem na 10!!). Ni mi jasno od kje energija, ker sploh nisem bila zmatrana. Pas de tout. Človeško telo je ena fjna zadevca, ker je prov fino opazovat, kako šele po pol ure teka  telo zares  zlaufa, tko kot se šika in takrat tut valda mal pospešiš in tak tempo obrdžiš.  No, se je pa kulči filing spremenil v ne-kulči filing, ko sem pod tušem ugotovila, da mam na nogi 3 žulje. Neizpodbiten dokaz, da so moje 5 let stare Nike air zares.. Em… Zbite, stare, obrabljene, smrdljive? Nočem si kupit novih, ker tako redko najdem tenisko, ki mi je kul. Zadnjič sem šla tečt v reebok-ah pa niso bile pol tok kul, kot so te.

V Hervis po nove že ne grem(ne vem, če sm v svojem lajfu 3x stopila v Hervis,kajti tam te vedno napadejo neki GROOOOOZNO pametni pametnjakoviči, ki itak vejo, kaj tebi najbolj paše in ti ne dajo miru.. grozno), v Intersport tut ne. Že vem, v TS bom šla!

Kako more bit temu volkcu fajn, k ne rabi nobenih čevlov.

p.s. danes je objava izjemoma dopoldne, ker imamo popoldne pouk.

[zaradi neprimernosti vsebine, objava zbrisana

p.s. v objavi sm bla nesramna do hrane

Samo še spat grem. Samo še spat grem. Samo še spat grem. To sem rekla že po pol urnem tuširanju, pa sem še vedno pokonci. Samo še zobe si umijem in se vržem pod kouter. Komaj čakam. Ne vem, kako je možno, da sem po polovici moje doze teka čis off. Še nikoli nisem bila.

Ljubim spanje.

Samo še malo Beethoven-a bi.

Čisto malo..

Pa sem tudi za to preveč utrujena. Mogoče ne bi bla, če bi jedla kosilo, pa zajtrk, pa večerjo…

Samo še izdih pa me bo zmanjkalo.. upam

Lahko noč!

Sploh ne vem, kako naj zaključke do katerih sem danes prišla med poslušanjem Beethoven-a spravim v to objavo. Pravzaprav je bil skrajni čas, da sem do teh zaključkov prišla. Ne, nisem odkrivala tople vode in ne bom povedala kakšni so ti zaključki. Povem samo to, da sem se odločila, da poskusiti ni greh. To telo, te možgane in te sposobnosti bo moja duša imela priložnost uporabljati le enkrat samkrat. Zakaj tega kljub vsem dvomom ne bi izkoristila? Kaj za vraga lahko izgubim? Konec koncev je od tega odvisna moja prihodnost. Tudi, če mi na koncu to ne uspe, bom lahko še vedno rekla: ”Vsaj poskusila sem.”

Kako pa vem, da mi ne bo uspelo, če sploh ne bom poskusila?

btw: ne, ta slika ni narobe obrnjena

Ah, pa tako malo je manjkalo. Ob enajstih zvečer smo se pač doma skregali in nekako ni bilo mogoče ignorirati negativne enrgije. Damn! In tema prepira je bila zakaj Ufiju nisem dala jest ob desetih zvečer( dala sem mu jest ob enajstih).WTF? Cel včerajnšnji dan pa je bil drugače skoraj popoln, počutje pa je bilo naravnost super-duper. Da ne omenjam tega, da nama je z Dašo uspelo dosežt normo petnajstih krogov na stadionu v nemogoče-bestialno hitrem tempu.

Kakšno počutje je bilo pa danes… Groza. Že cel dan me boli grlo, da komaj požiram.. Fino, upam, da bom malo shujšala. Bašem se z limonami, ker baje učinkovito pometejo bacile in špricam po grlu s propolisom, da mam jezik že čisto omrtvičen- tako koncentrirano je tisto. In pomaga! Jupi! Septolet več ne povoham. Nikoli jih nisem marala. Če že, Ricole. Sicer pa jutri tako ali tako ne smem zbolet! NO WAY! Jutri je sehr pomemben dan- Vam jutri povem zakaj, če se bo pač vse odvilo, tako kot bi se moralo.

Vedno me nekaj spravi v slabo voljo. Nekaj že najdem, da sem nezadovoljna, namrgodena, da včasih celo kar brez razloga trosim negativno energijo okoli sebe. Enako je s pritoževanjem! Vedno se nekaj najde- dogodek, oseba, stavek (!),… Sem ena taka namrgodena ‘žaba’. Pravi pravcati drekoid.

Odločila sem se, da ne bom zapravljala svoje energije za take stvari, kajti karma se (laično povedano) ’skladišči’. Naslednji teden, oz. preostanek tedna bo torej poizkusni teden dobre volje. Jutri bom probala ignorirati negativno energijo. Namesto takega smajlija :/ ali takega , bom vsaj ali vsaj :7 ali pa celo : ) . Ne bom se pustila negativni energiji! Ne! Ufi mi bo zagotovo pomagal- spiritualno, seveda. Tudi on je vsake toliko časa namrgodena žabica. Vzdihuje in zavija z očmi, ko mu rečem ‘pusti’, ko nosi okoli copate (ne čevlje- copate. Za čevlje ve, da so prepovedani).

Torej bo jutri prvi poizkusni dan pozitivne energije. Kar pa ne pomeni, da bom delila objeme v stilu onega mavričnega otroka- ‘pishajkerja’ (al kaj je že), ali pa da se bom šla sredi mesta neko novo hipijevsko ero, ali pa se nasmehnila vsakemu žužku in idiotu, ali pa še kaj bolj debilnega. NO WAY!

Ta poizkus pomeni le to, da me več toliko stvari ne bo spravilo v slabo voljo. To prav tako pomeni, da jutri ne bom izgovorila besede ‘debilno’, saj jo zaradi slabe volje vse pogosteje uporabljam (pa ne naglas in javno).

P.s. Seveda lahko v primeru skrajno debilno-runkeljsko-drekoidnega počutja ta dan ali celo ‘teden’ prestavim na kak drug termin.

Vam poročam  kako bo uspelo (če bo, seveda).

Trenutno mi je tale slika tako zelo lovely, da sem si jo celo sprintala in jo imam že na moji bukvici z urniki, obveznostmi in vsemi datumi, ki jih ne gre zanemarit. Preprosto čudovita je, pa še tulipani so.

Za posladek vam pustim uganko:

Kaj dela kmet, ko hodi po njivi?

In ne, rešitev ni to, da diha ali hodi, prebavlja zaužito hrano ipd. Rešitev je še bolj ‘banalna’.

Super, danes mi je dejansko uspelo narest vse, kar sem si zjutraj zamislila. In temu, se reče čudež! Nič ni ’skočilo’ vmes in za nič mi ni zmanjkalo časa.

Zjutraj mi je celo uspelo se milijonkrat ne-preoblečt (čudn stavk, lol). Ob enajstih, hop v šolo po urnik/razrednikovo uro potem (kar!) 3 urno pitje čaja (bolje rečeno čaj-EV ker smo jih popile milijon) & small talk with pals. Potem po urnik v glasbeno, potem mini siesta doma z nektarinami in muzko (valda, da iz filma Les Choristes), potem pa…. Kaj je že blo po tem? Sedenje pred računalnikom, čekiranje blogov&stuff lt. Sej ne da sem zraven pojedla 3 vrstice čokolade(fat, fat, fat, fat,….. zzzz who cares-brain damage-It was so damn good).

 Po tem me je nekaj odvleklo v mladinsko knjigo, čeprav ničesar iz tam ne rabim- in kaj sem našla? Najbol fine-luškane-poppy floppy-ish(ne me prašat kaj to pomen, zmislna sm si, ker se fino sliš- in ne, nima veze z makom in flip-flopkam ali disketami) zvezke. Čeprav so nabrž narejeni za 6-10 let (vsaj po slikici sodeč :wub ) in čeprav sem si že kupila zvezke (daleč nazaj- enkrat julija) sem vseeno vzela 4. 2 s svetlo zelenim ‘ozadjem’ in 2 s svetlo-modrim ozadjem- za naslednje šolsko leto (če bom takrat še živa). Po tem, sem se vsa srečna s super duper kul zveščiči v torbi s ponijem( ancient thing called ‘kolo’, remember?) v go with the flow-motion odvozakala k stari mami na obisk pogledat Ufija (med tem, ko so starši na morju se čuva tam, kajti navajen je, da gre ob šestih zjutrej ven, kar pa jaz tudi ob 4-ih šalcah zelenega čaja pač ne morem) in ga zato redno( preveč redno?) obiskujem. Tam sem dobila porcijo mlečnega riža (moja intuicija je pač vedela, da moram čez dan pojest samo 2 nektarini in 3 vrstice čokolade) s cimetom. Yummy!! Po sprehodu z Ufijem je sledil obisk babice, kajti morala sem se prepričat, da je še živa, ker nisem bla tam že več kot en teden. Babi je ok. Dala mi je škatlo s home-made štrukli (uf, hrane mam za 3 dni) in rekla: ‘Da boš kej jedla, zdej ko ni nobenga,veš moraš jest’. Sej ne da znam tud sama hrano kuhat ne? 

Po tem, je doživela manjši šok, ker sem jo prosila za paradajze z vrta.

‘Otrok božji, kaj boš s paradajzi?’ ‘Ja omakco za njoke si bom nrdila v sredo.’ ‘Pa ti to sploh znaš? Lahko ti dam že nrjeno mezgo.’ ‘Znam, znam narest, brez skrbi.’ (I ain’t THAT stupid, right?)

Po tem smo še klepetali in js sm se odvozakala nazaj v center- domov, kjer sm po milijon času prižgala televizor in ravno je bila Ugly Betty. Fina serija. Potem še ‘obupanke’ potem tuširanje in potem Gilčy Grissom.

Opla, ura je čez polnoč . Pa sm Kitki oblubila, da bom še ‘danes’, torej včeraj napisala bluziblog.