V bistvu je danes en ogromen zajeban dan. Brez sonca, sama sivina, nikjer nobene volje. Po skoraj enem tednu odvajanja od kofeina in teina, bom danes vseeno en zeleni čaj, ker drugače bom zaspala na sredini prehoda za pešce. Vstala sem se ob osmih, z namenom, da bom vadila violončelo, ker včeraj nisem. Seznam stvari za danes je dolg in dolgočasen. Zavijanje daril, večerja(! pa kdo si je zmislil večerjo? ni večje bedarije kot večerja v obliki kosila ob petih popoldne. Takrat navadno jaz že zaključim s prehranjevanjem za ta dan) in obdarovanje zvečer pri babici, vmes moram še do konca zvadit par stvari za violončelo, pa obiskat drugo babico… :s pa komu se da. Kaj človek med počitnicami ne more spat do treh popoldne, tako, kot se spodobi?

aja, skoraj bi pozabila povedat: kar je blo zjebano, je popravleno. No, vsaj tako zgleda.

Fajn bi blo, če bi sestavila spisek želja za naslednje leto. Pa ga še ne bom,  I guess.

p.s. starši so me kot še edinega doma živečega otroka zvlekli na vikend. In zakaj se mu potem reče vikend, če bom mogla tam bit 4 dni?!?! Sovražim praznike in vikende. Shame on me. Pa še hrana bo prisotna, pravzaprav ogromno hrane.Fuj in fej. Si že izmišljam različne razloge zakaj mi ne bi bilo treba jest.  Mislim, če jaz nisem poosebljenje Christmas spirita… Veselje do praznikov in obdarovanja kar kipi od mene. ogromen sarkastičen smajli

Jaz sem zares talent, da zajebem tudi tisto, kar se navadnemu človeku zdi nemogoče zajebat. Evo, povem zakaj:

 Uničla sm mu praznike. Sebi tudi. Obema. Šit. Fak, sm budala. Jezna sm na samo sebe. ZELO!

dovolj imam tega preseravanja s hrano, dovolj imam, da me nonstop zebe, dovolj imam, da sem non-stop naspidirana s črnim čajem in nekimi kajsvemkaj kofeinskimi bombončki.

In ja, to je preseglo vse meje, ker sem danes imela zaradi vseh teh frk uničen prekrasen večer s še bolj krasnim človekom. <3

In tako je že cel teden:tresem se, skos se mi krčjo mišice po celem telesu, roke, noge, hrbet - skos in dovolj imam, da dnevno zaužijem 600 kcal namesto… 1800.

V prihodnjem letu, obljubim sama sebi, da se bom skulirala in jedla normalno in se nehala fixat s kofeinom in teinom in guarano. Imam samo eno telo in škoda, da ga uničim. Upam,da se bo dalo napravljeno škodo popravt.

Se vam je kdaj zdelo, da vas je nekdo pozdravil, pa ste prešerno odzdravili nazaj tako kot se spodobi, a ste se v istem trenutku zavedli, da sploh niste bili pozdravljeni vi?

No izkušnje me učijo, da ko nisem ziher, se obrnem in šele potem odzdravim, če pa je preveč očitno, da poznana oseba pozdravlja drugo osebo sem pa tiho.

To pišem, ker se mi je pred kratkim 2x, 3x zgodilo, da bežno poznana oseba nekoga pozdravi, jaz se obrnem, folk za mano, nihče ne odgovori, jaz ne odgovorim in grem mimo. WTF? No to se je nehalo. Nehalo pa se je lahko, ker: 1. je bežno poznana oseba ugotovila, da me ne gre pozdravljat, ker ne bom odgovorila. 2. ker dejansko ni bilo namenjeno meni.

 Sporočilo pa gre vsem, ki me poznajo na takšen ali drugačen način in berejo ta blog:

Če me pozdravljate, to naredite konkretno: čaw/oj/zdravo/whatever. Ne pa neko godljanje, za katerega ne veš ali je bilo namenjeno tebi ali komu X. Ker izkušnje učijo, da ne izpadeš normalen, če kr tko odzdraviš tja v en dan, če pa ne, pa se hkrati lahko nehote nekomu zameriš.

Po tednu in še malo več premora se vračam. Morda ne za zmeraj, ampak vsaj za nekaj časa. Morda kaj več o tem tednu napišem v prihodnjih postih, lahko samo rečem, da je bil nabit z vsem in vsemi.

p.s. Saj bi še nekaj napisala, pa ne znam spravit v besede. Milijonkrat sm že zdeletala 5 centimeterski odstavek…

p.s. Nekaj se dogaja…

p.s. Sedaj zadovoljujem svoje dnevne potrebe po Chopinu z valčkom, potem pa grem vadit violončelo, dokler mi ne bodo blazinice prstov otekle.Ok,tole se čis preveč ’sado-mazo’ sliš. Potem pa še violina, ker imamo v nedeljo s simfoničnim orkestrom nastop. Igrat violino po violončelu je pravi ‘balzam’ ker ima tako tanke strune, da je že samo dotik dovolj.

Sedaj v naših rovtah ‘vsi’ vedo kdo sem. Šit. To ni bilo v načrtu.

Blog pišem iz dolgčasa in temu primerna je tudi kakovost besedil. Sedaj pa vedo vsi v šoli, doma, v razredu, tam, drugod, ”povsod”. Razmišljam, da bi na kakšnem drugem naslovu začela od začetka, ali pa celo sploh nehala pisati blog. Ne vem.

p.s. moram zadevo analizirat, napisat pros&cons, potem pa… Kdo ve.

Pa poglejmo zakaj:

• jutri imamo z godalnim kvartetom 2 nastopa (to-bo-šit)

• jutri imam predstavitev seminarske pri psihologiji ( mal se potrudiš, nrdiš stvar zanimivo, speleš uro do konca, pa maš ‘zastonj’ petko v redovalnici-zakaj za vraga ne bi izkoristla?),

• vmes moram najt čas, da preberem knjigo za Cankarjevo tekmovanje (je zanimiva? Kdo ve?),

• vmes moram najt čas za violončelo, ker drugače me bo profesorica skalpirala-dobesedno,

• pojutrišnem imamo še en nastop z godalnim kvartetom,

• vmes moram najt čas za učenje latinščine, ker že 14 dni bolj kot ne zabušavam, kontrolna pa je v petek in bohnedaj, da mi ocena ne bo všeč!

• vmes moram tudi spat, kajne?

• vmes moram napisat vse o Dijaški organizaciji naše gimnazije, ker se bo prenovila spletna stran in bomo imeli DOG-jevci svoj kotiček

Torej, keep your fingers crossed:

• da mi med na stopom ne bodo spustile strune od violine, ali pa da oh-milord jaz zajebem,

• da je knjiga zanimiva,

• da bom zvadla etud(ic)e in lestvice za violončelo, tako kot je treba,

• da bo črn čaj dovolj koncentriran, ker drugače so posledice lahko usodne,

• da kontrolna iz latinščine ne bo zajebana in da se bo meni uspelo vse naučit,

• da opis ne bo zgledal, kot da ga je napisala oseba, ki spominja na lemurja (look at those eyes!?!),  ki je nafiksan z črnim čajem in je njegova storilnost in smisel za humor(merim na splošno) enak zunanji temperaturi,

• da me vmes zbije avto in padem v komo za 12 ur, da se ‘naspim’ in mi nič od tega ne bo porebno narest… Ampak a ni to bežanje stran od realnosti? Aaa, tole pa ne pride v poštev! Avtomobili, vlaki in ostale mimo-brzeče stvari bejžte stran, ker drugače sm fucked up.