Ne,  ne govorim o politiki. Govorim o rokah. Že od nekdaj imam težave z levo in desno. Pišem lahko z obema rokama. Na papirju se pisavi malo razlikujeta, ampak na tablo pa pišem brez problema. Pri violini se bolj rabi leva roka. Note sem brala prej, preden sem znala brat in pisat- je morda krivo to?

Če mi nekdo reče, da naj grem levo, grem desno in obratno. Seveda vem, da je leva tista, pri kateri palec in kazalec tvorita L, ampak vseeno.

Ne vem zakaj bi imela eno polovico možganov bolj razvito kot drugo.. Imam posluh, jeziki mi grejo,… To je za desno polovico, kajne?

Pri sudokujih vsakič podrem rekord, ko smo pri psihologinji v šoli reševali teste je vn pršlo, da mam nadpovprečno razvite prostorske sposobnosti, ljubim geometrijo, algebre pač ne toliko…. To, pa je leva.

 No, prijazneži so mnenja, da sta obe moji polovici retardirani. Včasih sem tudi jaz takšnega mnenja. Khm, morda pa le je nekaj na tem. End of discussion.

A? Vse je pomanjšano, zbrkljano in sploh kr neki. Je moj računalnik retardiran? Sem jaz? Je siol? Nič mi ni jasno.

 Upam, da nisem edina, ki ima danes čudežno pomanjšan blog- recimo font 5. Tudi ko odprem bloge ostalih blogerjev, so ti pomanjšani. Blogi, ne blogerji.  o_O komaj se   bere.

Dovolj imam vsega! Dovolj imam tega, da moram non-stop počet nesmiselne stvari, ki mi niso všeč. Dovolj imam tega debilnega januarja! Dovolj imam bratovega terorja! Dovolj imam tega, da mi zmanjkuje časa za tiste stvari, ki so mi všeč! Dovolj imam tega  ”ne tič ne miš” vremena in ljudi, katerih moto je zabedirat čim več ljudi v čim manj časa.Pa tudi same sebe imam pol kufer. And no, it’s not PMS.

Dovolj je blo!! Jst se tega ne grem več!!

Včasih med igranjem pozabim na vse. Na življenje, na svet, na vse, ki me imajo radi, pa jim ljubezni ne vračam. Igranje mi je potuha, da mi ni treba problemov reševati z ljudmi, s pogovori, z jokom. Potuha, da mi ni treba med ljudi, na zrak in opij, da pozabim, da obstajam.

In takrat ne potrebujem not, saj imam vse, kar sem kadar koli igrala in mi je bilo všeč v prstih.

Pa saj me morda ne razumete in mislite, da sem čudna. Saj sem, kaj nismo vsi in vsak na svoj način?

Bil je pripravljen me sprejeti takšno kot sem. Bil je pripravljen me imeti rad. Želel me je imeti. Želel me je ljubiti. Ni bil prvi.

Ampak jaz sem tak človek, da imam vedno na sebi oklep. Zaradi nekoga sem se odločila, da bom od takrat naprej v svoje življenje in v odnose z ljudi minimalno vpletala čustva. In gre. Že nekaj let. Veljam za hladno, nedosegljivo. Zajebano. Pa saj je vse res.

Nočem se pustit zapeljat čustvom. Ker se bo vedno končalo slabo- za nekoga.

Odločila sem se tudi, da to ne bom nikoli več jaz. In gre. Že nekaj let.

In zato nisva več skupaj. Meni ni bilo prav nič hudo, saj sem navajena da mi čustva ne pridejo do živega. Pri meni je razum milje daleč od srca in nikoli ju ne mešam. Razum zmaga. Vedno. In gre. Že nekaj časa.

KURACPIZDAFUK!!ŠIT!!AAA KAKO TO BOLIII!!.Krči, izpuljen zob, glavobol, nič se ne more primerjat s tem!!Auč.

blazinice prstov imam totalno otečene, razbolele, rdeče, po vrhu vsega se pa še odtisi strun poznajo na njih že eno uro in nočejo stran. Prej sem vtaknila roko med zamrznjen grah.

Zakaj? Ker ne znam nehat. Kot da ni bilo dovolj, da sem danes poleg ure pri profesorci še doma potem 2 uri v eno igrala violončelo, sem potem šla igrat še violino.

V prvo (kot se zame spodobi-važička) sem pogruntala lege za faraway od apocalyptice na g-struni.

Cel faraway na G STRUNI!! auč. je pa lepo za slišat. Noro. Ne sliš se dobr, če ne vibriraš močno in če ne furaš loka do onemoglosti.

 Jutri pa orkester… juhej (sarkazem)

p.s. tipkam z desno roko. matr gre počas :/

p.s. wtf? Kaj jaz prav vidim, da je ura že pol desetih? Kam je šlo pet ur?!

Prav res. Zadnja leta posebej opažam, kako grdo z njimi ravnajo. Če butne z violino v stojalo za note, ga sploh ne briga, če polžka od violončela buta v štenge ko hodi v tretji štuk- to ga tudi ne briga. Če so strune, kobilica in lak pod strunami dobesedno zasrani od kolofonje- to jih tudi ne briga. Da o tem, da lokov po končanem igranju ne odvijejo, sploh ne bom. Če tudi so šolske violine in jih minimalno plačujejo… Do instrumenta je treba imet nek odnos. Če tudi ni tvoje. Kaj če je šolsko ali sposojeno, to pomeni, da lahko ravnaš s tem kot svinja z mehom?? Moji starši so me naučili, da če tudi kaj  ni moje, moram s čimer koli ravnati kot,da bi bilo moje. In to se me je prijelo. Ampak ti otroci nimajo najmanjšega zgleda: zadnjič ko sem čakala šolo, je mamica prišla iskat sina: prime kovček od violine in ga zabriše na zadnji zic avtomobila. Moj izraz na faci je bil: W-T-F?! o_O

In ko dobijo svojo violino je scena ista.

Spomnim se, ko sem kot otrok (dobr, sej otrok sm po duši in kako drugače še zdaj) in sem igrala v malem godalnem orkestru. Takrat smo že (skoraj) vsi bili dovolj veliki in kul, da smo imeli svoje inštrumente. Ampak še vedno so  nekateri z njimi ravnali kot z jajci. Od takrat naprej več ne puščam violine, če ni v mojem vidnem polju. Zakaj? Eni avši se je mudilo domov in je šla mimo mojega pulta in se obregnila ob stol na katerem je prečno ležala violina, če ne bi jaz takrat prišla nazaj in prestregla mojo in violino soigralca, bi obe leteli na tla. W-T-F? in ona reče: ”Upsi!” Saj ne, da bi jst skoraj doživela živčni zlom. Če je njena vilina stala 500.000 bivših tolarjev, potem naj zarad mene tako ravna z njo, ampak moja je vredna še nekaj dodatnih ničel!!Če tudi, bi stala samo en cent, je treba še vendo met nek nivo. Pa tile otroci, ko čakajo v dvorani na uro in nosijo stojala mimo vseh in vsega in vedno znorevam (se tak reče?). Pa ko je cela delegacija minijev( 12-14 letniki ) okupirala dvorano in položila kovčke violin na radiatorje(!)… Takrat sem se pa vstala in jih napizdila: ” Dragi moji, saj vem, da vas to nič ne briga, ampak mene pa ne briga, ali to vas briga ali ne! Violine dajte stran od radiatorjev, ker se vam bodo razglasile, uglasit jih pa itak ne znate. Da o tem, da lahko violina poči sploh ne bom govorila.” Začuda so vsi šli umikat kovčke od/z radiatorjev.

Pa vprašam profesorico, kako, da jim ne vcepijo kakšne lekcije glede ravnanja z inštrumenti, in odgovori: ”Veš, ko sem začela učit, sem se s tem še ubadala in je bilo vse v redu, samo tile novejši so pa nemogoči. Nimajo odnosa do ničesar! Še do svojih stvari ne! In tole je boj z mlini na veter. Starši bi se morali s tem ukvarjat in ne profesorji. ” Na koncu je še rekla: ”Meni se zdi samoumevno, da lepo ravnaš z nečim.” ”Meni tudi”, sem odgovorila.

 Ko mi je pri štirih letih violina padla prvič in edinič na tla, ker je bil mostiček malo prevelik(ni obstajal manjši mostiček, ker sem že tako imela najmanjšo violino kar je obstajala na tržišču), sem jokala kot dež, čeprav je bilo z violino vse v redu. Mama ni vedla kaj narest, da bi ustavla mojo histerijo. Že takrat sem vedno po vaji odvila lok, obrisala strune in lak in pospravla v kovček pa še vsake tolko časa sm jo totalis sčistla.VEDNO. Isto velja za violončelo. Ljudje, za božjo voljo, al to so inštrumenti, malo manjka pa bi imeli duše!! Vem da se sliši patetično, ampak mene srce boli, ko vidim kaj z njimi nekateri delajo! Taki ljudje ne bi smeli igrati! Še note bi jim prepovedala brat! Ogorčena sem.

p.s. Zakaj izpostavljam ravno godala? Ker sama igram violino in violončelo in gotovo to najbol opazim.

p.s. Deklca s slikce na sredini očitno ne zna loka držat (violinisti boste videli napako). Pa saj se bo še naučila.

Skrčeno Delo tudi meni ni všeč! WTF? Delo ni Delo če ni široko in pregledno. Tako skrčeno deluje prav kaotično, vse je anoreksično(beri: shujšano in zoožano).Prav fajn je, ko ga vržeš na mizo in od zadaj naprej prebereš, danes pa me je ob šoku zaradi prvega stika s tem anoreksičnim stvorom vse odvrnilo od novic. Hočem nazaj Delo- tako, kot se spodobi!

p.s. pa saj vem, da so nas s tistim modrim robom na levem in desnem koncu skušali navadt na novo podobo… Ampak še vedno TO NI KUL (pa naj se še tako otročje sliši)!

p.s. čudno, da geniji niso šli krčit Sobotne priloge!

Spet imam občutek, kot da vse leti mimo mene. Kot, da stojim na prehodu za pešce, avtomobili pa kot čas in občutki letijo mimo mene. Zadnje mesece sploh nisem srečna, ne vidim smisla in nekaj mi manjka. Nekaj, pa ne vem kaj. 

Pa saj imam vse, res vse…

Ampak še vseeno mi nekaj manjka.

Zajebava me v glavo že 2 dni. Noče odpirat mojega bloga, noče odpirat Ireninega bloga, ne Gartnerjevega itd… Če me že ravno doleti čast, da imam do svojega (!) bloga dostop, pa mi ne dovoli napisat objave. V okvirju, kjer naj bi bila objava napisana se pojavi GIANT razmazana ikona od ”Oken” . WTF?

Možnih odgovorov je več:

a) comp je retardiran

b) res je nekaj narobe pri siolu

c) ne vem kaj bi dala pod tretjo možnost… nekaj X je narobe, I guess

p.s. trenutno sestavljam seznam novoletnih zaobljub… Bom pripopala v naslednjih dnevih