Zakaj se vedno znova vračam…
Objavil pavot, dne 20.01.2008
Včasih med igranjem pozabim na vse. Na življenje, na svet, na vse, ki me imajo radi, pa jim ljubezni ne vračam.
Igranje mi je potuha, da mi ni treba problemov reševati z ljudmi, s pogovori, z jokom. Potuha, da mi ni treba med ljudi, na zrak in opij, da pozabim, da obstajam.
In takrat ne potrebujem not, saj imam vse, kar sem kadar koli igrala in mi je bilo všeč v prstih.
Pa saj me morda ne razumete in mislite, da sem čudna. Saj sem, kaj nismo vsi in vsak na svoj način?
24.01.2008 ob 22:18
js pa podobne stvari žačutim in razmišljam med plesom (tut ko improviziram)… to je moj ventil za sproščanje vsega šita… in meni se ne zdi čudno… zdi se mi prelepo
njoy*
25.01.2008 ob 13:58
pavot,
zakaj bi bila čudna? Povedala si točno to, kar si mislila. I to šteje.
Čudni smo pa itak vsi. Vsak na svoj način
25.01.2008 ob 15:05
@katra&vlatka: o lala nism prčakvala takšnega odziva
najs