Lajf v barvah.

Ko bi le bilo tako enostavno. Trenutno sem totalno brez volje in energije. Ne pomaga niti red bull. Ga popijem, sem pol ure vredu, potem se mi pa že spi. Pa samo še 2 tedna moram bit na višku storilnosti, no!!

Na noč spim po dve, tri ure, pa včeraj, po tem, ko se mi je cel dan spalo, pa grem ob desetih spat in ne morem zaspat. Tako ali tako pa pr meni ne more bit drugače, ker se mi cele dneve spi, ob polnoči mam pa tako koncentracijo, da ne rabim nobenga črnega čaja in brez problema se naučim, magari dve stvari + vse ostalo. Zadnjič sem ob šterih zjutrej pospravljala sobo. preprosto mam tak bioritem.

Jeba, dan bi moral ukint. Come to the dark side

Zame je maj najlepši mesec v letu. Vse je v razcvetu, drevesa, celo ljudje, skratka vse. Ni prevroče in ni premrzlo- ravno prav poletno-spomladansko vzdušje.

Lovely may!

Čeprav je takrat največ kontroln, izpitov, konec koncev  se maja začne matura, ampak vseeno hočem še en mesec maja, še en mesec čudovitega maja.

rekli ste, če se ne motim, da je na svetu le še 8 stradivark. Okej, vem, da ta del glasbe po vsej verjetnosti ni vaše področje, ampak vseeno, če se lotite komentirat evrosong, to izvedite profesionalno, kot Mojca Mavec, na primer. In kvazi smešne pripombe tudi raje zadržite zase. No, na svetu je še 188 stradivarijevih violin, če se seveda nisem zmotila v štetju.

In ja, kot violinistka sem valda skočila v zrak ob izgovorjeni bedastoči, čeprav se marsikomu zdi zgoraj omenjen podatek pač mini-mini napakica.

p.s. Srbija bi mogla zmagat… Al pa Francija. O-o-o-o I’m looking for a band today al pa Bosna

Preveč kmalu bo tu čas, ko se bo treba odločit kako in kaj v življenju. Pizda, kako naj se odločim, kaj želim delat v življenju, če me pa zanima toliko stvari? Bombardiranje z vprašanjem ‘Kaj greš šturdirat?’ na vsakem koraku. Povsod. Vsak. Dajte mi mir. Ne vem. Še. Ali sploh kdaj bom? Ali pa je to zgolj še ena igra poskusov in napak?

In to svojo bolezen prenesejo name, ker sem čisto po naključju v kinu sedela zraven sošolca, ki je vse to delal CEL FILM. In ker tako zelo ljubim zakone Murphy-ja sem točno vedela, kaj me čaka. Grd prehlad/ali pač nekej+ vročina+ ena kila pošmrkanih robcev. Fuj in fej.

Še dobro, da so izumili lekadol in da rastejo limone. Kajti sedaj, ko se zaključujejo ocene, ko se bliža izpit iz violončela, da ne govorim o jutrišnjem nastopu s kvartetom, …. Sedaj je zadnje, kar rabim, da zbolim.

Ljudje, za božjo voljo, prejle vas je bilo osem tukaj. Pejte spat. Ura bo šteri zjutraj. Norci.

Upam,da ste vsaj tolko normalni, da boste vstali šele ob dveh popoldne, ker če imate šolo ali službo ob osmih tako kot jaz, potem smo vsi skupaj trčeni, ker bomo dejansko vstali ’sredi noči’.

Zakaj ste bli pa vi tako dolgo pokonci? Jst sm delala seminarsko o geološki preteklosti reliefa Slovenije. Doooolgcajt, da umreš. Še sanjala bom o triasu, kredi in juri :S

Grem spat. Lahko noč.

To je največja muka spomladanskega šopinga. Pa kdo se je to sploh spomnil? Sodobne mučilne naprave. Pa pravijo, da naj bi se sprijaznili s samimi seboj? Ma jebejo naj se tiste manekenke, ki ne žrejo nič, potem pa pravijo, da je njihovo telo a gift from mother nature!  Če bi bla tip, bi rekla: ‘jebem jim majko’, sam ne morem, ker sem ženskega spola in bi to izpadlo zelo ne- strejt .

A še kdo sovraži nakupovanje kopalk? In tiste kokoši, ki imajo popolno postavo in potem paradirajo po plažah, da se počutim kot deset-tonski kit, ki ga je včerej naplavila plima? Da ne govorim o urah, ki so jih preživele v solariju, da majo okoli oči bele lise v obliki jajc. Šit, torej sem albino deset-tonski kit.

Jebeš… shujšat bo treba.

p.s. nazadnje sem kopalke kupovala lani, en dan pred morjem. Mam dost za 300 svetlobnih let

dialog dneva: ” mami, jst bi nrdila korenčkov kolač. Je mercator jutr odprt?’

mami: ‘ počak še mal, bo na vrtu koren’ (ne da se mi pisat narekovajev) jst: kolko korenja?

mami: velik korenja

jst: enormne količine korenja?

mami: ja

jst: epske količine korenja?

mami: ja

jst: whoa, get the party started!!

 —–>—->

jupi, doma sem, doma sem. Sicer sm priletela že včerej, samo se mi ni dalo napisat tegale kratkega pljunka. London je bil tudi v peto fajn.. gremo avgusta mogoče še enkat, ampak naj zaenkrat ostane pri mogoče. Sedaj hočem bit vsaj dva mesca skupej doma v Sloveniji. In spat v svoji postli.

Ne vem zakaj se tako rada vračam v London. Vsakič ko grem, odkrijem kak nov zanimiv kraj v mestu, morda vrt, pub, že nekaj. Vsi me sprašujejo zakaj se ga ne naveličam… Ampak saj tam ni nič takega, česar bi se lahko naveličal. Zanimivo, da vsakič ko poslušam komad  Mr.Brightside od benda the Killers(pa čeprav bsedilo govori o popolnoma drugi stvari), takoj dobim asociacijo na jutranjo mrzlico, ki vlada na vseh postajah Tube-a . Ko se ustaviš za par sekund in gledaš ljudi, kako dobesedno tečejo, hitijo, norijo mimo tebe. Kaos, vam pravim, ampak tisti, pozitivni kaos

sicer pa.. še dobro, da se jutri začnejo počitniceeeeeeeeeee.

Spakirana sem, seznam stvari je ves prečrtan po dolgem in počez, torej imam vse… Ampak petnajst minut po tem, ko bom zaklenila vrata in bla že na poti na letališče se bom spomlna, kaj vse sem pozabila… Fuckin’ Murphy… Vedno je tako. Če je vse popolno, ni zanimivo.

Jutri pa je še ena pozitivna stvar: zgodaj zjutraj odide Francoz, ki je bil ta teden pri nas na izmenjavi. Končno ga bom rešena- nočem bit nestrpna/ homofob ampak cela delegacija izgleda, kot da bi jih iz ene čevapčinice na Baščaršiji pobral: bele trenirke z zlatimi napisi, verige in prstančki all over, eno tono gela na glavi.. Groza. V celi delegaciji ni enega dobrega tipa. C’est la vie. Je pa ena pozitivna stran: nihče ne govori angleško, čeprav so prišli na ‘izpopolnjevanje ‘ angleščine. No, sem pač bila primorana še en teden govorit samo francosko, kar je čist okej.

Se vidimo, tipkamo, beremo, ko se, če se. Papa

Že cel dan pospravljamo stanovanje, ki sploh ni razmetano. Kaj torej psopravljamo ne vem. Samo cel dan se že deremo, kaj je še treba in kdo kje koga rabi. Okej, moja soba je res a mess… Se izboljšuje, samo ostalo je pa res vse kul. In čemu ta panika glede pospravljanja?

Hja, jutri dobimo do petka Francoza (ja, izmenjava). In ja, to je tista delegacija h kateri gredo/gremo na izmenjavo naslednje leto. Izkazalo se je, da tipček sloh ni Francoz, ampak v Franciji rojen Portugalec. Whoa, ‘eksotika’. Cela družina se neki sumljivo veseli, mami, da bo spet mela priložnost govorit francoko isto foter… Meni se pa po pravici ne da bit nek entertejner za cel teden. Da je prijaznost izčrpavajoča, sem ugotovila že v Franciji. V moji DNK preprosto ni zapisa za prijaznost. Jst sm pač mala namrgodena žaba

Na srečo samo do petka, kajti v petek sm že na letalu za London, kajti v petek se začnejo ….. POČITNICEEEEEEEEEE.

Jupi, spet grem nazaj v London (yes, I’m THAT happy )

Pri enem letu navadno shodijo otroci… A bi lahko rekli, da je shodil tudi moj blog? Pravzaprav še ne morem rečt.

Da pišem iz dolgčasa, sem povedala že  takrat, ko sem se odločala ali nadaljujem ali neham s pisanjem, ker se je povsod- med prijatelji, znanci, sorodniki izvedelo, da pišem blog. In da ne pišem samo o tem, kakšen sladoled bi jedla in kaj se mi je danes dolgočasnega, upsi, zanimivega zgodilo.

Ampak sem rekla jebiga, in pisala naprej. Pa bom še naprej pisala, se večno spraševala, odkrivala življenjske resnice, se jezila, godrnjala , veselila, navduševala in od-duševala od življenja skozi link bloga? Pisala bom dokler se mi bo dalo in dokler bom imela vsaj pet minut dolgčasa na urniku, da se spomnim, in v glavi sestavim objav(ic)o.

 Od nekje decembra imam na blogu števec obiskov… Torej 16160 ljudi se je od takrat ustavilo na mojem bluzi-blogu. Nabralo se je 113 objav in 565 komentarjev. 

Konec koncev, mi za začetek bloganja sploh ne gre tako slabo. Ali pač?

kaj pa menite vi, peščica ljudi, ki vsake toliko časa pogleda na ”pavot”  stran siola?

p.s. en košček korenčkove tortice si pa lahko privoščim Itak bi po mojem mnenju vsa peciva, ki niso močno kremasta/smetanasta/čokoladna morala vsebovati koren. Nič se ne zmrdujte- to je ful njami. Vem, čudna sem.